Ker je bilo kar nekaj delodajalcev zaradi izrednih razmer primoranih podati delavcem odpoved iz poslovnega razloga, se v praksi postavlja vprašanje, kakšno nadomestilo plače pripada delavcem za čas, ko ne delajo, ker delodajalci ne morejo zagotavljati dela (predvsem žal v posledici korona virusa), teče pa odpovedni rok in so torej še v delovnem razmerju.

V času, ko teče odpovedni rok, delavcu po mojem mnenju pripada 100% nadomestilo plače, saj delodajalec ne more uporabiti določil o napotitvi na čakanje na delo doma zaradi nemožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga po 138. členu ZDR-1, po katerem lahko izplača nadomestilo plače v višini 80% osnovne plače.  Prav tako po moje ni utemeljeno plačilo samo polovice plačila za delo, kot je v zakonu določen v 6. odst. 137. člena ZDR-1 za primer višje sile.

Če bi delodajalci izplačali delavcem v času odpovednega roka samo polovico nadomestila plače, z utemeljitvijo, ker ne delajo zaradi višje sile – korona virus, bi bili ti delavci celo v slabšem položaju kot tisti delavci, ki ta trenutek v izrednih razmerah tudi ne delajo, bodo pa dobili 80% nadomestila plače.

Delodajalcem svetujem, da delavcem za čas, ko ne delajo, so pa v odpovednem roku, izplačajo 100% nadomestilo plače. Seveda se v tem času odpovednega roka lahko izkoristi tudi sorazmerni del dopusta, ki delavcu pripada, čeprav je polemik o tem, ali se lahko v teh izrednih razmerah prosti dnevi štejejo kot dopust, veliko. Verjamem, da bodo stališča v korist ali škodo delavcem zelo različna, zagovarjam pa stališče, da je treba ohraniti osnove delovnega prava in namen zakonskih določil v tem primeru ne glede na izredne razmere.