Višje delovno in socialno sodišče je v VDSS Sodbi Pdp 55/2026 z dne 25. 2. 2026 obravnavalo vprašanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu, kadar ugotovljeno trpinčenje ni edini vzrok za psihične težave delavca.

Delavec je bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu. Njegova nadrejena je z njim neprimerno, nespoštljivo in žaljivo komunicirala, delodajalec pa ni sprejel ustreznih ukrepov za njegovo zaščito pred trpinčenjem.

Izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da je delavec trpel za prilagoditveno stresno motnjo, vendar njegove psihične težave niso bile posledica samo trpinčenja na delovnem mestu. Ugotovila je tri uravnotežene stresorje: trpinčenje na delovnem mestu, telesno bolezen in izgubo zaposlitve. Telesna bolezen ni bila posledica ravnanja delodajalca, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila zakonita

Sodišče je enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo ocenilo na 4.500 EUR, glede na delež nastale škode (1/3) je delodajalcu naložilo plačilo 1.500 EUR odškodnine.

Povzročitelj škode odgovarja le za tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem. Dejstvo, da je bilo trpinčenje eden od vzrokov za nastanek psihičnih težav, zato še ne pomeni, da delodajalec odgovarja za celotno nastalo nepremoženjsko škodo. Ker je k njej prispevalo več vzrokov, je bilo treba ugotoviti, kolikšen del škode je mogoče pripisati prav protipravnemu ravnanju delodajalca.

Delavec je vložil pritožbo in se skliceval na načelo popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika, vendar Višje delovno in socialno sodišče temu argumentu ni sledilo. Pojasnilo je, da se 169. člen OZ nanaša na premoženjsko škodo, medtem ko je tožnik v obravnavani zadevi uveljavljal nepremoženjsko škodo.

Glede enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja gre sicer za ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. V VSRS Sodbi VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019 in VSRS Sodbi VIII Ips 127/2018 z dne 2. 4. 2019 za vse nepremoženjske posledice, ki izvirajo iz trpinčenja na delovnem mestu se praviloma prisodi enotna odškodnina. Posledice trpinčenja so namreč praviloma večplastne in medsebojno prepletene, zato bi bilo njihovo ločevanje po posameznih oblikah nepremoženjske škode neprimerno.

Novejša VDSS Sodba Pdp 55/2026 z dne 25. 2. 2026 je pomembna predvsem zato, ker navedeno izhodišče nadgradi s poudarkom na vzročni zvezi, kadar ugotovljena nepremoženjska škoda ni posledica samo trpinčenja na delovnem mestu. Enotna odmera nepremoženjske škode namreč še ne pomeni, da delodajalec odgovarja za njen celotni obseg. Če je škoda posledica več vzrokov in je njihov vpliv mogoče razmejiti, odgovarja za tisti del škode, ki je v vzročni zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu.